Z vedno večjo popularnostjo kaminov kot grelnih teles za delno ogrevanje prostorov se je pojavila potreba po varni vgradnji kamina tudi v starejše hiše brez namenskih odprtin za kamin. Pri taki vgradnji je potrebno natančno preučiti možnosti in se odločiti za tako postavitev, ki ne bo ogrožala same nosilnosti stavbe, v katero nameravamo postaviti kamin. Pri vgradnem kaminu potrebujemo primerno odprtino v steni in prostor za namestitev dimniških cevi, še posebej, če sanacija dimnika ne pride v upoštev. Ta odprtina seveda ne sme predstavljati kompromisa v nosilnosti stene, in ker so stare hiše mnogokrat grajene iz kamna s slabim cementom, se temu problemu najlažje izognemo s postavitvijo kaminske peči. To je kratko rečeno kamin, ki je postavljen na tla in ne deli ploskev z zidnimi površinami. Tako se rešimo problemov, povezanih s stabilnostjo sten, ker nam jih ni treba razbijati.
Še vedno pa potrebujemo odprtino za dimniške cevi. Sanacija dimnika je najbolj enostavna rešitev, vendar le, če je primerno postavljen. Mnoge dimniške cevi v starih hišah so tudi močno nagnjene tik nad kuriščem. Po sodobnih standardih se jih ne sme uporabljati, saj predstavljajo veliko nevarnost za nastanek dimniškega požara. Sanacija dimnika je tu neizogibna, v veliko primerih pa se takega dimnika sploh ne da uporabljati več. Lahko pa se odločimo tudi za izgradnjo povsem nove dimniške cevi, kar je še najbolj varna rešitev. Za kamin manjših toplotnih moči lahko uporabimo nekoliko ožje cevi iz jekla, ki močno pocenijo dimniško konfiguracijo, zagotavljajo pa povsem zadosten pretok dima na prosto. Spet pa so možnosti odvisne od same zgradbe; v velikih večstanovanjskih zgradbah se prebijanju posameznih plošč tal pri postavitvi dimnika skoraj ne moremo izogniti, medtem ko se lahko v primeru postavitve kamina ob zunanji steni odločimo za relativno poceni jekleni dimnik, ki je pritrjen ob zunanjo stran zidu in ne predstavlja nevarnosti za ostale prebivalce zgradbe.